Življenje je kot vžigalica – kratko, leseno in z eno samo možnostjo, da se vžge.
Popravnih izpitov ni, dragi moji… To se morate zavedati.
To ne pomeni, da se ne da zapeljati usode po kakšni drugi poti, sploh ne…
Ravno nasprotno; ta druga pot se celo zelo hitro pokaže, ko enkrat zgrešimo prvo.
Ampak nekaj pa vseeno je… druga pot, ne bo nikoli prva.
In navkljub želji, da ji damo isto težo, bo vedno ostala druga… vedno bo ostala vžigalica… vžigalica, ki ni vžgala.
***
Danes smo 11. maja.
Dan sicer ni nič posebnega, če tako vzameš… pač običajen dan, ki se je tako kot vsaki doslej mirno prevesil v večer in sedaj že počasi v noč.
Umirim se, odložim knjigo in se počasi in s težavo obrnem na hrbet. Dvodnevno sekanje drv je vzelo svoj davek…
Pa vendar… Iluzije, sanje… Dih, ki me zbuja vsak trenutek mojega življenja… Vse to imam, vse to si želim.
***
Ne pozabi tega, T.S….
Ne pozabi, ko boš bral čez leto dni te iste besede in mislil te iste misli…
Usoda se piše na nebu… In vse kar sedaj imaš je samo to, kar si želiš, predvsem pa to, kar si zaslužiš…
Naj ti bo srečno.
Sedaj… in za zmeraj.
En klinc pa sanje.
Jaz jih definitivno ne razumem; enkrat letim nad drevesi in mostovi, ki se stezajo čez divje vode, drugič tečem po zaraščenih košenicah, kot da mi je sto hudičev za nogami.
Ljudje, ki jih medtem srečujem so brez obraza, brez telesa, brez česarkoli… v biti niti ljudje niso, ampak dostikrat drevesa ali pa živali, ki včasih gorijo v najbolj smešnih stavbah kar sem jih kdaj videl, včasih pa se smejejo ena drugim… Bizarno, da je vrag!
Tako je bilo naprimer prejšnji teden:
spal sem kot ubit; mislim, da se tudi premetaval nisem kaj preveč, ker bi sicer bila posteljnina veliko bolj zmečkana, kot je pa bila… Sem bil pa zato premočen od potú, kar je bilo ravno tako dovolj, da vse le ni ostalo čisto neopaženo, čeprav sem si to želel…
Opazil sem, da je navkljub vsem pizdarijam, v sanjah vseeno vse nekako lažje; čeprav so situacije skrajno nepredvidljive, imam vseeno občutek, da jih lahko nekako po malem kontroliram…
Če ne drugega, se zbudim takrat, ko mi gre najbolj za nohte…
Ker pa po naravi nisem nekdo, ki bi se kar tako predal, se takrat, ko se mi kaj takega zgodi, kar nekako na silo spravim nazaj v sanjski svet in ga nadaljujem tam, od koder sem se prej tako priročno izmuznil…
Če obstaja kakšna reč, ki za mene sto odstotno drži, je to ta, da puščam stvari nedokončane edino takrat, ko mi tako ustreza.
In tako je bilo tudi tokrat…
Bil sem na predstavi.
Sam.
V nekih raztrganih kavbojkah in v moji stari punk srajci (tisti karirasti, za katero nekateri od vas veste, drugi pač ne…) sem stal s kozarcem penine sredi avle in opazoval množico neznanih obrazov, ki so lezli eden v drugega.
Pogovor se je začel spreminjati v mrmranje, ljudje so začeli bledeti.
Nato so se izza zavese prikazali prsti, kmalu zatem celotna postava..
Stal sem tam in pil penino, ki je takrat že začela spreminjati svoj okus v nekaj, kar mi ni več pasalo…
Pogledal sem v ogledalo; v roki sem imel cigaret, za pasom pištolo.
Klobuk, ki sem ga poveznil na glavo, je senčil moje oči, tako da ni opazila, kdo sem…
Hotela se je približati, vendar se ni.
Smejala se je ostalim, razkazovala svoje bele zobe in čakala, da se ji sam približam.
Hotel sem skočiti tja, ji iztrgati tisti nasmeh iz ust in jo odpeljati stran.
Bila je med tistimi ostalimi hijenami, ki so kar čakale, da jo snamejo iz prestola in si jo podredijo, kot kakšno psico.
Videl sem v očeh, da se komaj zadržujejo; nekateri so se je začeli dotikati, drugi so jo vlekli za tisto črno-belo krilo, ki ga je imela oblečenega…
Kožuh divje lisice, ki si ga je ovila okoli vratu je samo še poudarjal njeno živalskost…
Skadil sem do konca, si nadel črna očala in postavil kozarec na šank.
Bil sem toliko boljši od nje… bil sem hladen kot špricar.
Nekaj je še kričala za mano, me grabila, vendar so se ji prsti vedno znova izmuznili z mojega telesa, kakor da sem voda, ki jo kar ne moreš in moreš zagrabiti in ustaviti. Nisem slišal, ampak mislim, da se je smejala, ko sem odhajal… Ne, ni se smejala… pomilovala me je!
Pomilovala je moje življenje, mojo pojavo, moj stas.
Pa je bilo že prepozno… Takrat je vsa slika že izginila izza mojega hrbta in vse kar je ostalo je bil gozd in jelen sredi gozda, ki me je gledal s tistimi čudnimi oči, ki jih še danes vidim…
Zbežal sem.
Z jeleni se ni pričkati…
Še posebej s tistimi ne, ki se smejejo kadar gorijo…
V letu 2010 in nekaj po Kristusovem rojstvu se je zgodilo nekaj, kar se slej ko prej zgodi bržkone vsakemu od nas – odrasli smo.
Nič čudnega; povsem normalno, bi marsikdo rekel…
Res je.
Ampak res samo do takrat, dokler se zadeva ne spusti na osebni nivo: tam je kar naenkrat čisto druga pesem; benda ne poznamo, repertoar je sestavljen praviloma samo iz ene pesmi, pa še to edino, ki jo sploh znajo, “fušajo”, da je groza…
Ja, taka je realnost, ko moške (in ženske seveda) zagrabi panika.
***
Dejstvo je, da sem v mojih 34-ih letih tacanja po preljubi nam deželi, prišel do marsikaterega spoznanja… in eno izmed teh spoznanj je prav smešno, če ne že komično…
Ljudje imamo neko prav čudno navado, da se poročamo takrat, ko nam tega sploh ni treba več storiti…
Če izhajam iz tega, da je edina poroka, ki je sploh smiselna, samo tista poroka, ki se zgodi v prvih dveh letih po tem, ko se par spozna (strast, zaljubljenost, ljubezensko-nagonska želja po otroku), vam bo takoj jasno, zakaj menim, da je vse drugo samo stran vržen denar (pri veliki večini parov pa vržen stran celo del življenja…).
Vzemimo primer para v trideset in nekaj letih, ki tlači skupno posteljo nekako pet let: on se je zredil, ona zanemarila, oba sta na čase že kar malo tečna, delno celo naveličana… On kalkulira, ona praviloma še bolj.
“Kje sem?
Koga lahko sploh še dobim, če grem zdej narazen?
Prijatelji imajo že itak vsi otroke!
Biološka ura tiktaka… itd, itd…”
Na koncu takega razmišljanja se praviloma zgodi samo eno – cerkveni zvonovi.
Pri tistih, ki še nimajo otrok, ponavadi zaradi zavarovanja veze (beri: da ti ne bi ušla/ušel), tisti z otroci pa zaradi olajšanja življenja (beri: pridobitve istih priimkov v družini, ker je tako lažje opravljati formalnosti)…
Zavarovanje se ponavadi za vsak slučaj utrdi še z otrokom in krediti, olajšanje pa niti ne rabi dodatnih ukrepov, ker je že samo sebi namen…
In tako sta obe strani zadovoljni: pri eni je poskrbljeno za doživljensko čiste gate in nogavice na drugi pa za vsaj enega otroka.
***
Medklic:
prav zanimivo, kako večina žensk z otroci gleda na tiste, ki jih (še) nimajo…
Tiste z vozički se šopirijo po promenadah, kakor da je to njihov največji dosežek v življenju… Pravi sestop na Luno! Edino s tem se lahko primerja po pomembnosti…
Sedaj pa oprostite mojim besedam: narediti otroka bi znal vsak in roditi bi ga lahko tudi vsaka znala… To ni noben “kujnšt”. To znajo krave, opice, delfini in miši. Tako, da prosim, ne iz tega delat “big deal”, ker niti najmanj ni… Noge dati narazen ni enako odkritju relativnostne teorije…
Včasih je bilo otroka imeti normalno dejanje, v teh časih pa se mi zdi, da je pri marsikateri ženski otrok modni dodatek, s katerim se ženske med sabo delijo na manj in večvredne:
“Jaz ga imam lahko!
Sem plodna ergo sem ženska.
Ti, ki pa ne moreš imeti otrok pa nisi plodna ergo nisi… ženska?”
Norišnica, vam povem…
Pojdite v nedeljo popoldne na Loko v Novo mesto… Marija buh pomagej, kaj človek vse ne vidi v obnašanju nekaterih novopečenih mamic…
No dobro, da ne bo sedaj kdo mislil, da je z moškimi kaj drugače…
Sploh ne… Na podlagi opazovanj in pogovorov sem spoznal, da pride čas, ko začne praviloma vsak moški iskati pot ven; in to čisto subtilno, počasi…
Prvi znak, drage dame, da mogoče niste ravno poročile princa na belem konju, ki vas ljubi in obožuje, ampak samo nekoga, ki si želi na svet spraviti nekaj svojih otrok in si zagotoviti doživljenjsko sveže perilo, so hobiji.
In to tiste vrste hobiji, ki vas nekako… hmmm… no… nekako vas ne vključujejo.
Tipičen primer je vinograd.
Ko enkrat začne tip kupovati vinograd… 🙂
Hmm… verjetno si želi mir.
Pred kom?
Ne rabite še enkrat vprašati…
In da se je to zgodilo, je ponavadi kriva ravno tista klasična poroka, ki se zgodi v cerkvi pred 100 svati, če se vrnem na bit te objave…
***
Kako torej izbrati idealnega partnerja za poroko?
Npr. nekoga, ki ni vinogradnik, nekoga, ki ni lovec, ni glasbenik ali pa nogometni navdušenec ali motorist…
Kako?
Težko. 🙂
Takih skoraj da ni…
Še celo sam spadam v eno izmed teh kategorij.
Torej kaj je potem dobila pred nekaj meseci pod svojo odejo moja preljuba deklica?
Kako kaj??!
Življenje mi je pred leti namenilo nečakinjo – nabrito, navihano, nasmejano…
In ta lepota mala me spravlja v dobro voljo že cela štiri leta in dva meseca pa še kakšen dan povrh.
In glede na to, da sva oba izredno pragmatična, sva se že takoj v štartu zmenila za par stvari, ki jih je pač potrebno v odnosu čimprej razdelati…
***
Prva stvar je bilo seveda ime:
“Ti boš Luna oz. včasih lubica mala, jaz pa bom Tomaž, velja?”
Gledala me je seveda precej čukasto, kot je seveda normalno za otroke, ki so stari par mesecev in jim je edina poznana zadeva na svetu domača postelja in mamin jošek…
Pa vseeno… stvari je treba čimprej razdelati…
In tako sva na tisti dan zmenila, da me kliče Tomaž.
Ker pa formalno poleg strica opravljam še “krščansko dolžnost” krstnega botra in bi po slovenskih načelih moralo pred mojim imenom biti vsaj stric, če ne že botrček, je kmalu seveda v družinskih glavah dozorela ideja, da bi storili pa ravno to…
In kar naenkrat se je začelo dogajati, da je postala Luna precej zmedena:
ona ni poznala strica in botrčka…
In ko so ji omenili, da ji je botrček kupil bagra ali kakšno podobno reč, se je revica prav prestrašeno ozirala naokoli kateri galibter ji je pa sedaj za vraga prinesel to igračo, če smo bili pred njo samo njena mami, njen oči ter Tomaž?!
Seveda smo zadevo še enkrat prav na hitro razčistili in od takrat naprej so stvari za vse precej bolj jasne in nedvoumne.
In tako se je končala zadeva z imenom.
***
Nato pa je počasi prišla druga stvar…
kako se bova namreč sporazumevala glede na to, da nobeden od naju še ne obvlada telepatije…
Že od vsega začetka sem se z Luno pogovarjal v “odrasli govorici”; nikdar ne bom razumel, kako je prišlo ljudem v navado, da v pogovoru z otroci uporabljajo raznosorte izpeljanke, pomanjševalnice, skrevljanke, žlubodravščine, itd, itn…
Pri nama ni nikoli bilo: “A boš papala?”
Nope!
Jaz sem jo vedno vprašal, če bo jedla…
In nikdar ni bilo: “Ja, zivjo, bucika mala… Ja, ka pančaš?”
Ne, ne…
“Ja poglej jo frčefelo malo… Ja pa mende ne boš spala, a?”
Tako sva se midva pogovarjala…
In se še zdej.
Seveda je ta pogovor sedaj že bolj sofisticiran, prefinjen, predvsem pa uporaben…
“Luna, a mi prneseš pir, prosim?”
-“Mhm…”
Pridna punca. 🙂
***
Tako torej…
Načela in običaji gor ali dol, midva z nečakinjo sva v globalu zmenjena.
Je pa res, da naju čaka še ena stvar za prediskutirat… In to je ena izmed najlepših in najbolj skrivostnih stvari na svetu… Govorim seveda o glasbi.
Začela je z narodno zabavno, sam bog pa vedi, kje bo na koncu pristala…
Vsa je lepa, seveda, vendar ena ji bo pa verjetno pisana na dušo… In če se kaj poznam, bom imel pri vsem tem tudi jaz par prstov vmes…
Ni vrag, da ne, hehehehe… 🙂
No, tako…
Lahko noč vam želim vsem skupaj.
Še posebej pa jo želim tebi, lubica mala… :*
Tvoj Tomaž. 😉
Z iztegnjeno roko nisem prišel daleč…
Prosijo itak samo še tisti ubogi, in tisti, ki nimajo kaj več za izgubiti; sam nisem ne eno ne drugo…
Nič več…
In to že dolgo ne.
…
Zakaj odločitve najraje požrejo tistega, ki jih je sprejel?
A je to kakšen izprijen božji fetiš?
Šala na naš račun?
Ne vem.
Mi je pa popolnoma jasno zakaj sem pred desetimi leti postal Land Rover s pogonom na vsa štiri kolesa…
Da ne bi kdaj slučajno za vedno obtičal v tem sranju, ki ga servirajo vsem naokoli.
…
Oprostite, dragi moji…
Oprostite mojim herezijam, mojim pokvarjenim spominom… Željam, ki se hočejo umazati in čevljem, ki gazijo vse pod sabo.
Oprostite, da ne razumem tega sveta, njegovih pravil in uveljavljenih načrtov.
Pa saj ne morem biti drugačen…
Vedno sem bil tak.
Tema je bila moj zaveznik, tišina prijatelj, misli sovražnik.
Kako naj potem sledim normam in pričakovanjem?
Kako naj sprejemam odločitve za katere vem, da niso tak začetek, ki ga ljudje pričakujejo, ampak druge vrste začetek: začetek konca?
Kako naj sledim čredi, ki drvi v prepad? V neizpolnjene obljube? V otopelost, zagrenjenost in pozabo…
Ne morem…
…
-“Saj ti si pa tudi že nekaj star, kajne?”
“Mhm. In?”
-“Ja nič… Sam tako pravim.”
Nasmejal sem se in nazdravil.
Kaj pa naj?
Itak ne bi razumel tistega, kar bi slišal, če bi odgovoril…
“Na zdravje!”
-“Na kaj pijeva?”
“Hmm… Pijva na to, da ti nikoli ne bo potrebno kupiti vinograda…”
-“Kaj? Kakšnega vinograda?”
“Nevermind… Pijva rajši…” 🙂
by TS Ljubezen ni dirka. Ni borba. Ni število otrok, ki si jih uspel spraviti na svet. Ni črtica na zidu, ki si jo narisal poleg ostalih. In ni beseda, ki si jo izrekel kar tako za brez veze. Ne, ljubezen ni to. Ljubezen je drugo. Ljubezen je tisto vmes…
by TS Šel sem mimo trgovine s kipi. V izložbi Marija, par angelov in nekaj tematskih slik. Poleg stekla je bila prislonjena še knjiga z nasveti o hujšanju in paternošter, ki je ležal poleg Marije. Kakšna bedarija. Še zdaj mi ni jasno zakaj sem v odsevu sam…
JEZA by TS Ali je sploh mogoče ne čutiti prvinskost, podivjanost in nepredvidljivost jeze? Bojimo se njenih tisočerih tankov rušilne moči pa nas to vseeno ne ustavi, da jo ne bi spustili na mirne livade človekovih strasti. Zakaj pa ne? Jeza je včasih edino, kar nam pač preostane…
by TS Razbili so mi igračo. Najljubšo, najlepšo. Da bi jih pes poscal, sem si želel… Verjetno me ni dobro slišal, ker je prišel in se poscal na moje dekle. Še dandanes ne ve kakšno srečo je imel, da ni postal psica s čisto novimi problemi…
Ležala sva eden poleg drugega; jaz sem gledal skozi okno v ulične luči, ki so osvetljevale jasno noč, ona v mene… -“Mmm? Kaj praviš?” Spustil sem pogled in se ji zazrl v oči… “Ne verjameš v Boga, ne?” je še enkrat vprašala. -“Verjamem. Seveda verjamem… Od kod pa zdaj to?” Kako se je pogovor nadaljeval, se ne spomnim več natančno, moram pa reči, da mi je še nekaj časa odzvanjal v mislih…
…
Ali verjamem v Boga… Ali res verjamem v Boga? Zaspal sem s tem v mislih…
…
Če se mi je še včeraj zdel odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje jasen in nedvoumen, je danes vse prej kot to. In nimam pojma zakaj je temu tako…
Dejstvo je, da nikoli nisem bil tisti tipični nedeljski vernik, ki se redno udeležuje nedeljskih maš in hodi k spovedi… ne, res ne. Je pa res, da sem redno hodil na pokopališča. Še zdaj rad zahajam tja. Na grob starih staršev, na grob sosede, ki me je pazila, ko sem bil še majhen, na obzidje, na katerem sem preležal dneve, mesece, leta… A sem zaradi tega vernik? Mogoče. Ne vem…
Če bi bilo merilo za to poznavanje molitev, bi bil zihar razglašen za nevernika…
Dejstvo je, da nikoli nisem čutil potrebe po tem, da Bogá nagovarjam z litanijami, ki so jih spisali drugi, zato se jih tudi naučil nisem kaj veliko; z Bogom se pač pogovarjam po svoje… Poznam edino tri molitve, ki jih kdaj uporabim: Oče naš pa Zdravo Marijo, ko prosim za druge, Sveti angel, varuh moj, ko prosim zase… In to je to. Mnenja sem, da se Bogá itak ne “kliče” za vsako malenkost; včasih se je pač treba potruditi in kako stvar speljati z lastnimi močmi. Če pa že moramo moliti pa molimo takrat, ko smo resnično postavljeni pred zid, ko ne vidimo več rešitve za svoje težave in ko začnemo opažati, da se svet podira pred našimi očmi…
Mogoče nas pa usliši… Če verjamemo v to ali pa ne, dejstvo je, da ne bi bilo prvič…
Jutro. Novo mesto, SI
P.S.: Molitev je pravica vsakega posameznika in vsak naj moli toliko, kolikor mu paše… Moj “nasvet” je samo pač en nasvet. In ta vam govori, da se s pretiravanjem izgublja učinek. Ne verjamete? Poskusite na Red-Bull-u…
In glede na to, da sem ga dejansko res prebral, o njemu podajam svoje lastno mnenje; govorim o mnenju, ki ne temelji ne na klerofašističnih zablodah desničarskih skrajnežev, ne na liberalnih vrednotah kvazipoduhovljenih levičarjev (kar se mene tiče, so itak oboji blesavi do amena…).
Kakorkoli že, razlog, da sem se lotil prebiranja Družinskega zakonika ne tiči v tem, da bi me kaj hudo zanimal; prav nasprotno…
Vsa zakonodaja, ki jo te naše brihte v zakonodajnih telesih vržejo skupaj, je eno samo omejevanje človeške svobode in s tem poseganje v človekov naravni ustroj in razvoj. Ergo, zakonodaja omejuje.
Ker pa ne živim na Marsu kot John Carter (BTW, gre za film, ki so ga nekateri “primerjali” z Avatarjem, a usekati mimo mogli bi bolj ne…), mi je jasno, da bo navkljub mojemu negodovanju, tudi ta veleumna “mojstrovina” v taki ali pa drugačni obliki slej ko prej našla mesto med ostalimi zákoni, ki so jih naša vrla teleta skozi zgodovino znosila na kup, ki se mu zasanjano reče pravna država.
No, naj nadaljujem…
Kot je že iz naslova jasno, sem proti temu skropucalu, ki se mu reče Družinski zakonik; s tem zdaj ne mislim, da bi sam lahko napisal boljšega, kaj vam pa je!
Moti me pač to, da država zapravlja tudi moj denar za šalabajzerje, ki namesto brezhibnega in popolnoma jasnega zákona, spravijo na plano izdelek, ki je poln lukenj in nedorečenosti, ki kar kličejo po zlorabljanju in izigravanju (še meni kot laiku je jasno, da bo naprimer, med drugim, ta zakonik omogočal istospolnima partnerjema posvojitev otroka, ne da bi katerikoli od njiju sploh bil njegov biološki starš… Pedo dream come true… Sicer je to malo verjeten scenarij pa vendar… Ta zakonik ga izrecno ne prepoveduje, čeprav bi ga po mojem mnenju moral…).
Nisem proti parterskim zvezam; naj se imajo radi, me čisto nič ne moti…
Ne podpiram pa tega, da omogočamo s tem zakonikom, da “dva očeta” vzgajata otroka, ne da bi kdo od njiju sploh bil PRAVI biološki starš (že to, da moramo ob besedici starš uporabljati besedico “biološki” je bolno… Pod besedo “starš” se lahko razume samo eno osebo – to je lahko samo tisti, ki, ki je dal spremij ali jajčece… Za ostale lahko uporabljamo vse sorte drugih besed – skrbniki, vzgojitelji, strici, sestre, tovarišice… karkoli! Edino starš ne… To bi moralo biti že v štartu vsem jasno…).
Dejstvo je, da homoseksualci ne morejo spočeti otroka na naraven način. To pomeni, da taka veza po naravni poti ne more priti do otroka… Ergo, ga nima tudi kaj posvajati, ker če nekaj narava ne omogoči, potem to ne omogoči z razlogom… (moja prepričanja glede posvajanja , partnerstva, razmnoževanja in ostalih človeških lastnosti in aktivnosti gredo na osnovi naravnega izbora celo veliko dlje (op.a.: v tem sestavku so sicer delno zastopana, a v izredno mili in kompromisni obliki; več o tem kdaj drugič…)).
Seveda pa nisem “proti” samim poskusom, da se uredi pravice otrok… Naj se jih uredi!
Ni pa prav, da tudi na tem področju posegamo v naravni izbor in spreminjamo ustroj narave s tem, da sploh omogočamo nenaravne družine, ki niso v določenih primerih niti v enem samem delčku povezane po biološki poti.
Ni prav tudi to, da se inštitucijam omogoči odvzem otrok, če se starši ne pokoravajo normativom večine in ne vzgajajo otrok v duhu novodobnih sužnjev – kimavcev (odločanja o načinih prehranjevanja, odločanje o cepljenju…) – vse to novi zakonik namreč omogoča…
In še kar nekaj je takih cvetk v tem zakoniku…
Kot sem pa že omenil, je pa itak vsa zakonodaja blesarija brez primere.
Vrsta naj bi vedno napredovala skozi naravni zakon – zakon najmočnejšega, najbolj sposobnega, najbolj zdravega…
Predstavljate si, da ni zakónov… A mislite, da bi narod res tako mirno gledal početja raznih Erjavcev, Simčičev, Janš, Virantov, Golobičev, Tovšakov, Šrotov, Bavčarjev, Jankovićev,Turkov, Semoličev…?
A mislite, da bi bili v takem zosu kot smo sedaj, če ne bi največjih bumbarjev ščitila zakonodaja?
A mislite, da bi bili?
Vraga bi bili, dragi moji…
Ampak, da ne bom zašel v druge vode, naj zaključim s sposojenimi besedami, ki bodo verjetno čez čas postale še kako aktualne… 🙂
“Revolucija je lahko neprijetna, vendar pa nikoli dolgočasna.”
Jevgenij Jevtušenko
Sedanjost.
P.S.: Podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna.
Dogaja se naslednje: ljudje menjamo prepričanja, ljudi pa pustimo… In kako je z mano? Menjal sem prepričanja, menjal…Seveda. Ker ljudje smo itak sposobni marsikaj sprejeti.
Sprejemamo naprimer raznorazne bedarije. Pa poniževanja. Pa medlo prihodnost z vsemi cepci, ki jo krojijo… Sprejemamo celo tisto, kar nam evidentno škoduje oz. nas celo uničuje… O, ja… vsega smo sposobni… Celo tega, da iz rok spustimo tisto, kar nam je največ pomenilo… Kar bi nam lahko pomenilo… Sedanjik, preteklik, saj ni važno… Ni važno med normalnimi ljudmi..
Veste kaj?
Ugotovil sem naprimer to, da je večina ljudi normalnih. Ležé strmijo v tla pred sabo in s kotičkom očesa vsake toliko ošvrknejo škornje tistih nenormalnih, ki korakajo mimo njih… Kompozicija se premakne. Nič. Vlak odpelje. Še vedno nič… Tračnice zginejo. Nič. Nikdar nič… Vse, samo da bi lahko zadržali svoje strahove, ki pa jih itak noben drug noče… Ja, tak je naš svet… Tak je naš svet… Zaenkrat. 😉
Podstrešje v kleti 