Na pot.

Včasih sem kot luna.
Vzidem, se malo nastavljam in mečem v zobe, potem pa zaidem, kot da sploh nikoli nič ni bilo; edini znak, da se je nekaj dogajalo, je samo občasno tuljenje vaških psov in pa neprespane noči tistih, ki to zavijanje poslušajo…

Sam sebe imam za kar precej prizemljenega človeka; verjamem v nekaj splošnih resnic in se jih praviloma tudi zavedam ter držim:

- ne stopaj mački na rep, če ne želiš, da bo zacvilila,
- ne sanjaj o stvareh, ki si jih ne želiš,
- ne sôli pamet tistim, ki si tega ne želijo,
- pretipaj, preizkusi in doživi stvari, dokler se še dá.

Veste, nisem bil vedno tak…
Včasih sem bil bolj normalen.
Hodil sem v šolo, se obnašal okolici primerno in razmišljal o tem, kako ne bi izstopal.
Verjetno ne rabim posebej razlagati, da pri slednjem nisem bil kaj prida uspešen, kar pa seveda niti ni bilo čudno, glede na to, da sem o tem samo razmišljal, storil pa potem nič…

Zakaj pa bi?

Eno najpomembnejših odkritij, ki sem ga spoznal že kmalu v otroštvu je bilo to, da imamo ljudje zelo podobna nagnjenja in vzorce obnašanja, kot večina ostalih pripadnikov skupine, kateri pripadamo…
In kaj stori normalen človek, ko se enkrat dokoplje do znanja, ki ni splošno sprejeto in znano, ima pa veliko manipulativno moč?

Dejstvo je, da svet ni enobarven.
Bil sem mlad, naiven in sem mislil, da držim boga za jajca.
Hvala bogu, sem tudi v knjižnico rad zahajal, tako da se je moralo zgoditi, kar se je pač zgoditi moralo…
Svet ni zaradi tega nič na boljšem in tudi nič na slabšem ne… sem pa zato jaz precej mirnejši in srečnejši.
Kar pa tudi ni malo, če tako vzameš…

Dragi moji…
Čez dva dni odhajam na potovanje.
In kakor za vsako drugo, bom tudi za to rekel te moje že nekaj let znane besede: “Verjetno se vrnem…”.
Ne želim sedaj dramatizirati, ker je za moje pojme pot, na katero nameravam, popolnoma nedolžna in varna pa vendar…
Nikoli ne veš, kdaj se svet obrne v smer, ki jo nisi začrtal.
Zatorej, oprostite besedam, ki so vas morda na nek način prizadele; to ni bil njihov namen…
Oprostite provokacijam in oprostite mojim idejam in nazorom, ki se morda ne skladajo z vašimi.
Kot sem že rekel, svet ni enobarven.
In vsak od nas ima svojo cesto za prehoditi, vsak svojo pot za spoznati in doživeti.
Moja je mogoče malce bolj divja in vijugasta pa vseeno zato nič slabša od vaše…
Je pač moja in naj taka tudi ostane.

Nasvidenje torej…
Naj vam sonce sreče nikoli zaide in naj vam se misli pozlatijo pa kakršne koli že imate…

Iz nemirnega sveta vas pozdravljam, vaš Tomy Skyblue.

Čas… dežela na mirni strani srcá.

Življenje je kot vžigalica – kratko, leseno in z eno samo možnostjo, da se vžge.
Popravnih izpitov ni, dragi moji… To se morate zavedati.
To ne pomeni, da se ne da zapeljati usode po kakšni drugi poti, sploh ne…
Ravno nasprotno; ta druga pot se celo zelo hitro pokaže, ko enkrat zgrešimo prvo.
Ampak nekaj pa vseeno je… druga pot, ne bo nikoli prva.
In navkljub želji, da ji damo isto težo, bo vedno ostala druga… vedno bo ostala vžigalica… vžigalica, ki ni vžgala.
***
Danes smo 11. maja.
Dan sicer ni nič posebnega, če tako vzameš… pač običajen dan, ki se je tako kot vsaki doslej mirno prevesil v večer in sedaj že počasi v noč.
Umirim se, odložim knjigo in se počasi in s težavo obrnem na hrbet. Dvodnevno sekanje drv je vzelo svoj davek…
Pa vendar… Iluzije, sanje… Dih, ki me zbuja vsak trenutek mojega življenja… Vse to imam, vse to si želim.

***
Ne pozabi tega, T.S….
Ne pozabi, ko boš bral čez leto dni te iste besede in mislil te iste misli…
Usoda se piše na nebu… In vse kar sedaj imaš je samo to, kar si želiš, predvsem pa to, kar si zaslužiš…
Naj ti bo srečno.
Sedaj… in za zmeraj.

Na drugi strani oči.

En klinc pa sanje.
Jaz jih definitivno ne razumem; enkrat letim nad drevesi in mostovi, ki se stezajo čez divje vode, drugič tečem po zaraščenih košenicah, kot da mi je sto hudičev za nogami.
Ljudje, ki jih medtem srečujem so brez obraza, brez telesa, brez česarkoli… v biti niti ljudje niso, ampak dostikrat drevesa ali pa živali, ki včasih gorijo v najbolj smešnih stavbah kar sem jih kdaj videl, včasih pa se smejejo ena drugim… Bizarno, da je vrag!

Tako je bilo naprimer prejšnji teden:
spal sem kot ubit; mislim, da se tudi premetaval nisem kaj preveč, ker bi sicer bila posteljnina veliko bolj zmečkana, kot je pa bila… Sem bil pa zato premočen od potú, kar je bilo ravno tako dovolj, da vse le ni ostalo čisto neopaženo, čeprav sem si to želel…

Opazil sem, da je navkljub vsem pizdarijam, v sanjah vseeno vse nekako lažje; čeprav so situacije skrajno nepredvidljive, imam vseeno občutek, da jih lahko nekako po malem kontroliram…
Če ne drugega, se zbudim takrat, ko mi gre najbolj za nohte…

Ker pa po naravi nisem nekdo, ki bi se kar tako predal, se takrat, ko se mi kaj takega zgodi, kar nekako na silo spravim nazaj v sanjski svet in ga nadaljujem tam, od koder sem se prej tako priročno izmuznil…
Če obstaja kakšna reč, ki za mene sto odstotno drži, je to ta, da puščam stvari nedokončane edino takrat, ko mi tako ustreza.

In tako je bilo tudi tokrat…

Bil sem na predstavi.
Sam.
V nekih raztrganih kavbojkah in v moji stari punk srajci (tisti karirasti, za katero nekateri od vas veste, drugi pač ne…) sem stal s kozarcem penine sredi avle in opazoval množico neznanih obrazov, ki so lezli eden v drugega.
Pogovor se je začel spreminjati v mrmranje, ljudje so začeli bledeti.
Nato so se izza zavese prikazali prsti, kmalu zatem celotna postava..
Stal sem tam in pil penino, ki je takrat že začela spreminjati svoj okus v nekaj, kar mi ni več pasalo…
Pogledal sem v ogledalo; v roki sem imel cigaret, za pasom pištolo.
Klobuk, ki sem ga poveznil na glavo, je senčil moje oči, tako da ni opazila, kdo sem…
Hotela se je približati, vendar se ni.
Smejala se je ostalim, razkazovala svoje bele zobe in čakala, da se ji sam približam.
Hotel sem skočiti tja, ji iztrgati tisti nasmeh iz ust in jo odpeljati stran.
Bila je med tistimi ostalimi hijenami, ki so kar čakale, da jo snamejo iz prestola in si jo podredijo, kot kakšno psico.
Videl sem v očeh, da se komaj zadržujejo; nekateri so se je začeli dotikati, drugi so jo vlekli za tisto črno-belo krilo, ki ga je imela oblečenega…
Kožuh divje lisice, ki si ga je ovila okoli vratu je samo še poudarjal njeno živalskost…

Skadil sem do konca, si nadel črna očala in postavil kozarec na šank.
Bil sem toliko boljši od nje… bil sem hladen kot špricar.
Nekaj je še kričala za mano, me grabila, vendar so se ji prsti vedno znova izmuznili z mojega telesa, kakor da sem voda, ki jo kar ne moreš in moreš zagrabiti in ustaviti. Nisem slišal, ampak mislim, da se je smejala, ko sem odhajal… Ne, ni se smejala… pomilovala me je!
Pomilovala je moje življenje, mojo pojavo, moj stas.
Pa je bilo že prepozno… Takrat je vsa slika že izginila izza mojega hrbta in vse kar je ostalo je bil gozd in jelen sredi gozda, ki me je gledal s tistimi čudnimi oči, ki jih še danes vidim…
Zbežal sem.
Z jeleni se ni pričkati…
Še posebej s tistimi ne, ki se smejejo kadar gorijo…

Moč besed ali kako sem hotel spremeniti svet.

Že kar pomnim, se moja razmišljanja, delovanje in obnašanje ne sklada z nazori in pričakovanji okolice (o tem sem sicer enkrat na tem blogu že pisal; žal ne vem točno kdaj, bom pa zaradi tega, ker vem, da se tako kot meni, tudi vam ne da brskati po arhivu za mojimi starimi zapiski, preprosto vso stvar raje zapisal še enkrat…)

***

Dejstvo je, da me nekateri od vas poznate… veste kdo sem, kje živim, kaj počnem. Peščica od vas omenjenih pa ve, da sem včasih verjel, da lahko posameznik spremeni svet.
Zakaj pišem v pretekliku… Ne zato, ker tega ne bi več verjel… ne, sploh ne…
V pretekliku pišem preprosto zaradi tega, ker mi je za omenjeno postalo popolnoma vseeno…

Čemu potem kočljive teme?
Dejstvo je, da bi bilo vsem lažje, če bi bil preprosto tiho…

Naj vam povem zakaj nisem…
Zato, ker se mi preprosto jeb… kako bo kdo odreagiral.
Nisem mama in nisem oče nikomur.
Pravico imam gobcati, pravico imam provocirati in pravico imam izražati svoje mnenje pa če to okolici še tako močno ne paše.

Jaz nisem kriv za vojne na svetu.
Mislim, da se vsi strinjamo, da je to dejstvo.
Poglejmo pa naprej…
A sedaj zaradi tega, ker nisem bil v vojni, ker nisem kriv za njo in ker se le-ta ne dogaja na mojem dvorišču, ne bi smel pisati o tem? Bi moral biti tiho? Bi si moral prej nabrati izkušnje z ubijanjem, preden spregovorim o ubijanju?
Žal ne gre to tako…
In tudi nikdar ne bo tako.
Če bi že nehal kdaj pisati, bi to storil zaradi tega, ker bi meni tako ustrezalo in ne zato, ker se bralstvo ne bi strinjalo z mojimi objavami…

Dejstvo je, da se ljudje čustveno odzovemo na določene impulze zaradi tega, ker nas na nek način zadevajo; lahko, da se najdemo v tem, lahko, da poznamo koga, ki je v tem ali pa preprosto nočemo poslušati tega, o čemur nekdo piše…
Razlogov je sto in sto, ampak o tem kdaj drugič…

***

Kar bi vam rad sporočil je samo to, da je Tomy Skyblue poseben, drugačen, unikaten; skratka, točno tak kot ste tudi vi.
In ta drugačnost v meni, bo vedno stopala po meji dopustnega in družbeno sprejemljivega. Kako boste to sprejeli vi, bralci, ni na meni… Na vas je, da se odločite ali so moja pisanja vredna vašega časa in pozornosti; tu vam jaz ne mislim nič sugerirati…

Se pa zavedam naslednjega: nikdar ne bom vsem ugajal…
Tudi ne želim si tega.
Bi pa rad, da vam dajo moje besede tisto, kar v teh časih ljudje najbolj potrebujemo:
smeh, upanje, alternative in pogum.
Rad bi, da se ozrete v nebo, da se ozrete v svoje otroke, da se ozrete v svojega partnerja, v starše, sosede, prijatelje in jim poveste, da jih imate radi.
Klišejsko?
Mogoče…
Vendar vedite, da bo prišel čas, ko boste pa to hoteli storiti pa ne bo več prilike.
Prijetno kresovanje vsem…

***

Brez veze je spreminjati svet, v katerem je vse točno tako, kot je namenjeno, da je…
by T.S.

Mož leta.

V letu 2010 in nekaj po Kristusovem rojstvu se je zgodilo nekaj, kar se slej ko prej zgodi bržkone vsakemu od nas – odrasli smo.
Nič čudnega; povsem normalno, bi marsikdo rekel…
Res je.
Ampak res samo do takrat, dokler se zadeva ne spusti na osebni nivo: tam je kar naenkrat čisto druga pesem; benda ne poznamo, repertoar je sestavljen praviloma samo iz ene pesmi, pa še to edino, ki jo sploh znajo, “fušajo”, da je groza…
Ja, taka je realnost, ko moške (in ženske seveda) zagrabi panika.

***

Dejstvo je, da sem v mojih 34-ih letih tacanja po preljubi nam deželi, prišel do marsikaterega spoznanja… in eno izmed teh spoznanj je prav smešno, če ne že komično…
Ljudje imamo neko prav čudno navado, da se poročamo takrat, ko nam tega sploh ni treba več storiti…

Če izhajam iz tega, da je edina poroka, ki je sploh smiselna, samo tista poroka, ki se zgodi v prvih dveh letih po tem, ko se par spozna (strast, zaljubljenost, ljubezensko-nagonska želja po otroku), vam bo takoj jasno, zakaj menim, da je vse drugo samo stran vržen denar (pri veliki večini parov pa vržen stran celo del življenja…).

Vzemimo primer para v trideset in nekaj letih, ki tlači skupno posteljo nekako pet let: on se je zredil, ona zanemarila, oba sta na čase že kar malo tečna, delno celo naveličana… On kalkulira, ona praviloma še bolj.
“Kje sem?
Koga lahko sploh še dobim, če grem zdej narazen?
Prijatelji imajo že itak vsi otroke!
Biološka ura tiktaka… itd, itd…”

Na koncu takega razmišljanja se praviloma zgodi samo eno – cerkveni zvonovi.
Pri tistih, ki še nimajo otrok, ponavadi zaradi zavarovanja veze (beri: da ti ne bi ušla/ušel), tisti z otroci pa zaradi olajšanja življenja (beri: pridobitve istih priimkov v družini, ker je tako lažje opravljati formalnosti)…
Zavarovanje se ponavadi za vsak slučaj utrdi še z otrokom in krediti, olajšanje pa niti ne rabi dodatnih ukrepov, ker je že samo sebi namen…
In tako sta obe strani zadovoljni: pri eni je poskrbljeno za doživljensko čiste gate in nogavice na drugi pa za vsaj enega otroka.

***

Medklic:
prav zanimivo, kako večina žensk z otroci gleda na tiste, ki jih (še) nimajo…
Tiste z vozički se šopirijo po promenadah, kakor da je to njihov največji dosežek v življenju… Pravi sestop na Luno! Edino s tem se lahko primerja po pomembnosti…
Sedaj pa oprostite mojim besedam: narediti otroka bi znal vsak in roditi bi ga lahko tudi vsaka znala… To ni noben “kujnšt”. To znajo krave, opice, delfini in miši. Tako, da prosim, ne iz tega delat “big deal”, ker niti najmanj ni… Noge dati narazen ni enako odkritju relativnostne teorije…

Včasih je bilo otroka imeti normalno dejanje, v teh časih pa se mi zdi, da je pri marsikateri ženski otrok modni dodatek, s katerim se ženske med sabo delijo na manj in večvredne:
“Jaz ga imam lahko!
Sem plodna ergo sem ženska.
Ti, ki pa ne moreš imeti otrok pa nisi plodna ergo nisi… ženska?”

Norišnica, vam povem…
Pojdite v nedeljo popoldne na Loko v Novo mesto… Marija buh pomagej, kaj človek vse ne vidi v obnašanju nekaterih novopečenih mamic…

No dobro, da ne bo sedaj kdo mislil, da je z moškimi kaj drugače…
Sploh ne… Na podlagi opazovanj in pogovorov sem spoznal, da pride čas, ko začne praviloma vsak moški iskati pot ven; in to čisto subtilno, počasi…

Prvi znak, drage dame, da mogoče niste ravno poročile princa na belem konju, ki vas ljubi in obožuje, ampak samo nekoga, ki si želi na svet spraviti nekaj svojih otrok in si zagotoviti doživljenjsko sveže perilo, so hobiji.
In to tiste vrste hobiji, ki vas nekako… hmmm… no… nekako vas ne vključujejo.
Tipičen primer je vinograd.
Ko enkrat začne tip kupovati vinograd…
Hmm… verjetno si želi mir.
Pred kom?
Ne rabite še enkrat vprašati…
In da se je to zgodilo, je ponavadi kriva ravno tista klasična poroka, ki se zgodi v cerkvi pred 100 svati, če se vrnem na bit te objave…

***

Kako torej izbrati idealnega partnerja za poroko?
Npr. nekoga, ki ni vinogradnik, nekoga, ki ni lovec, ni glasbenik ali pa nogometni navdušenec ali motorist…
Kako?
Težko.

Takih skoraj da ni…
Še celo sam spadam v eno izmed teh kategorij.
Torej kaj je potem dobila pred nekaj meseci pod svojo odejo moja preljuba deklica?
Kako kaj??!

Moža leta vendar!

Na srečni strani Gorjancev.

Življenje mi je pred leti namenilo nečakinjo – nabrito, navihano, nasmejano…
In ta lepota mala me spravlja v dobro voljo že cela štiri leta in dva meseca pa še kakšen dan povrh.
In glede na to, da sva oba izredno pragmatična, sva se že takoj v štartu zmenila za par stvari, ki jih je pač potrebno v odnosu čimprej razdelati…

***

Prva stvar je bilo seveda ime:
“Ti boš Luna oz. včasih lubica mala, jaz pa bom Tomaž, velja?”
Gledala me je seveda precej čukasto, kot je seveda normalno za otroke, ki so stari par mesecev in jim je edina poznana zadeva na svetu domača postelja in mamin jošek…
Pa vseeno… stvari je treba čimprej razdelati…
In tako sva na tisti dan zmenila, da me kliče Tomaž.

Ker pa formalno poleg strica opravljam še “krščansko dolžnost” krstnega botra in bi po slovenskih načelih moralo pred mojim imenom biti vsaj stric, če ne že botrček, je kmalu seveda v družinskih glavah dozorela ideja, da bi storili pa ravno to…

In kar naenkrat se je začelo dogajati, da je postala Luna precej zmedena:
ona ni poznala strica in botrčka…
In ko so ji omenili, da ji je botrček kupil bagra ali kakšno podobno reč, se je revica prav prestrašeno ozirala naokoli kateri galibter ji je pa sedaj za vraga prinesel to igračo, če smo bili pred njo samo njena mami, njen oči ter Tomaž?!
Seveda smo zadevo še enkrat prav na hitro razčistili in od takrat naprej so stvari za vse precej bolj jasne in nedvoumne.
In tako se je končala zadeva z imenom.

***

Nato pa je počasi prišla druga stvar…
kako se bova namreč sporazumevala glede na to, da nobeden od naju še ne obvlada telepatije…

Že od vsega začetka sem se z Luno pogovarjal v “odrasli govorici”; nikdar ne bom razumel, kako je prišlo ljudem v navado, da v pogovoru z otroci uporabljajo raznosorte izpeljanke, pomanjševalnice, skrevljanke, žlubodravščine, itd, itn…

Pri nama ni nikoli bilo: “A boš papala?”
Nope!
Jaz sem jo vedno vprašal, če bo jedla…
In nikdar ni bilo: “Ja, zivjo, bucika mala… Ja, ka pančaš?”
Ne, ne…
“Ja poglej jo frčefelo malo… Ja pa mende ne boš spala, a?”
Tako sva se midva pogovarjala…
In se še zdej.
Seveda je ta pogovor sedaj že bolj sofisticiran, prefinjen, predvsem pa uporaben…
“Luna, a mi prneseš pir, prosim?”
-”Mhm…”
Pridna punca.

***

Tako torej…
Načela in običaji gor ali dol, midva z nečakinjo sva v globalu zmenjena.
Je pa res, da naju čaka še ena stvar za prediskutirat… In to je ena izmed najlepših in najbolj skrivostnih stvari na svetu… Govorim seveda o glasbi.
Začela je z narodno zabavno, sam bog pa vedi, kje bo na koncu pristala…
Vsa je lepa, seveda, vendar ena ji bo pa verjetno pisana na dušo… In če se kaj poznam, bom imel pri vsem tem tudi jaz par prstov vmes…
Ni vrag, da ne, hehehehe…

No, tako…
Lahko noč vam želim vsem skupaj.
Še posebej pa jo želim tebi, lubica mala… :*
Tvoj Tomaž.

Časovne komponente mojega življenja.

Z iztegnjeno roko nisem prišel daleč…
Prosijo itak samo še tisti ubogi, in tisti, ki nimajo kaj več za izgubiti; sam nisem ne eno ne drugo…
Nič več…
In to že dolgo ne.

…

Zakaj odločitve najraje požrejo tistega, ki jih je sprejel?
A je to kakšen izprijen božji fetiš?
Šala na naš račun?
Ne vem.
Mi je pa popolnoma jasno zakaj sem pred desetimi leti postal Land Rover s pogonom na vsa štiri kolesa…
Da ne bi kdaj slučajno za vedno obtičal v tem sranju, ki ga servirajo vsem naokoli.

…

Oprostite, dragi moji…
Oprostite mojim herezijam, mojim pokvarjenim spominom… Željam, ki se hočejo umazati in čevljem, ki gazijo vse pod sabo.
Oprostite, da ne razumem tega sveta, njegovih pravil in uveljavljenih načrtov.

Pa saj ne morem biti drugačen…
Vedno sem bil tak.
Tema je bila moj zaveznik, tišina prijatelj, misli sovražnik.
Kako naj potem sledim normam in pričakovanjem?
Kako naj sprejemam odločitve za katere vem, da niso tak začetek, ki ga ljudje pričakujejo, ampak druge vrste začetek: začetek konca?
Kako naj sledim čredi, ki drvi v prepad? V neizpolnjene obljube? V otopelost, zagrenjenost in pozabo…
Ne morem…

…

-”Saj ti si pa tudi že nekaj star, kajne?”
“Mhm. In?”
-”Ja nič… Sam tako pravim.”
Nasmejal sem se in nazdravil.
Kaj pa naj?
Itak ne bi razumel tistega, kar bi slišal, če bi odgovoril…

“Na zdravje!”
-”Na kaj pijeva?”
“Hmm… Pijva na to, da ti nikoli ne bo potrebno kupiti vinograda…”
-”Kaj? Kakšnega vinograda?”
“Nevermind… Pijva rajši…”